40 let društva
Ob jubileju so zapisali
Brez preteklosti ne bi bilo sedanjosti, pa tudi prihodnosti ne. Zgodovina so naše korenine, ki jih je potrebno negovati. 40 let v zgodovini res ne pomeni veliko, vendar za delovanje neke organizacije pa ta leta pomenijo, da je le-ta prešla različne faze delovanja - od ustanovitve in postopnega razvoja, do doseganja svojega vrha ter iskanja novih ciljev in poti. Na tej poti ste bili včasih bolj, drugič manj uspešni.
Leto, v katerem praznujete svoj jubilej, je zadnje leto usklajevanj za polnopravno članstvo Slovenije v Evropski uniji in leto burnih razprav o zdravstveni reformi. Oba dogajanja nam dajeta nove priložnosti in izzive, ki jih moramo kar najbolje izkoristiti za poklic in za dejavnost zdravstvene nege.
Zdravstvena reforma bo zajela celoten sistem zdravstvenega varstva in njegovo financiranje ter se dotaknila vseh zaposlenih v zdravstvenem sistemu. Ker je skupina izvajalcev zdravstvene nege najštevilčnejša, bo levji delež reforme bremenil prav njih. Vsebinsko Beli knjigi ni kaj oporekati, prav tako tudi ne dejstvu, da je osrednji subjekt reforme državljan in ne izvajalci. Cilji so zastavljeni zelo visoko, poti do njih pa so manj jasne in vezane na izpolnitev različnih pogojev.
V zdravstveni reformi je predvideno, da bo prišlo do prenosa nekaterih nalog od zdravnika na medicinsko sestro, kar narekuje tudi razvoj zdravstvene nege. Poleg tega pa se bomo morali navaditi, da se bodo v obravnavo pacientov, v smislu skrbi (care), ki je najširši pojem za celostno obravnavo pacienta in pomeni povezovanje zdravstvenih in socialnih storitev, vključevali tudi nezdravstveni delavci - socialni oskrbovalci, laični oskrbovalci, prostovoljci, karitativne organizacije, laiki in aktivisti. Ta novi pristop bo zahteval veliko sprememb, tako pri tistih, ki potrebujejo zdravstveno nego, kakor tudi pri izvajalcih zdravstvene nege, predvsem pa manj hierarhični in bolj fleksibilni zdravstveni sistem. Naučiti se bomo morali nadzorovanja in usklajevanja ter pomagati ljudem do take mere, da si bodo pomagali sami, zanje pa bodo opravljale medicinske sestre le tisto, česar zares sami ne bodo zmogli storiti. Medicinske sestre bodo tiste, ki bodo dajale informacije o možnostih uporabe različnih virov in s tem prispevale k lažji in boljši pacientovi izbiri.
Jasno je, da nas čaka še veliko dela. Potrebni pa bodo koreniti zasuki miselnosti ob dejstvu, da je na papirju možno sistem hitro zamenjati, ljudje pa ostanejo isti z znanjem, navadami in izkušnjami, ki so jih pridobili v preteklosti in jih v kratkem času ni mogoče spremeniti.
Vprihodnje bo premalo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov za vse, ki nas bodo potrebovali. Toda kljub temu bo ostalo poslanstvo medicinskih sester enako. Od začetnice modernega sestrinstva Florence Nightingale, prek modrosti Virginije Henderson ter v luči izzivov in obetov jutrišnjega dne, si bodo medicinske sestre še v naprej prizadevale za boljše zdravje vseh ljudi. Prav tako bodo ostali elementi našega dela isti, kot so bili nekdaj in kot so danes. Znanje, spretnost, empatija. Skozi čas je bil kak element bolj ali manj poudarjen. Sprva je bila pomembna le empatija, nato še spretnost. Obema se je pridružilo znanje. Dehumanizacija medicine je pomen empatije zmanjšala tudi v zdravstveni negi in ko smo uspeli s formalno rastjo izobraževanja, se je ob preveč teoretičnih izhodiščih zmanjšala vrednost spretnosti. Danes pa prihaja vse bolj do uravnoteženja teh elementov. Pacient postaja človek, teorija in praksa si vedno bolj smiselno podajata roke.
Živimo v času, ko so spremembe del našega življenja, ko sedanjost z vsakim dnem vse bolj postaja preteklost, zato se moramo zavedati pomembnosti medosebnih odnosov. Vsi si želimo biti cenjeni, upoštevani, priljubljeni, sprejeti, sproščeni, svobodni... Eni bolj eno, drugi bolj drugo, eni na tak, drugi na drugačen način. Tega si želimo med seboj, v odnosu do zdravnikov in drugih sodelavcev, tega si želijo pacienti in njihovi svojci. Toda odnosi ne nastanejo sami po sebi. Odločitev za dobro in uspešno ter učinkovito profesionalno življenje je namreč odločitev za vzpostavljanje in negovanje dobrih odnosov med poklici. Je odločitev za kakovostno komuniciranje v vseh okoljih. O tem nas niso veliko učili v šoli. Na delovnem mestu mnogi še danes ne vedo kako komunicirati, da bodo naši odnosi zadovoljujoči, da se bomo dobro počutili mi osebno in tisti, ki živijo in delajo z nami. Odnose je treba razvijati in jih nenehno negovati. Načela timskega dela iz teorije poznamo vsi tako zelo dobro, da jih enostavno spregledamo. Zato spregledamo tudi pomembnost dobrih odnosov.
Danes ne moremo mimo starega latinskega reka "z znanjem zmagujemo", saj so merila potrebnih znanj vedno večja. Tudi izvajalci zdravstvene nege se morajo zavedati, da obstajati danes in razvijati se v času, katerega osnovna karakteristika so spremembe, pomeni strokovno se izpopolnjevati in pridobivati nova znanja. Znanje in moč ustvarjati sta ključni komponenti sodobnega življenja, kateremu se nihče več ne more in ne sme izogniti. Neprekinjeno pridobivanje znanja in razvijanje lastnih sposobnosti za učenje in ustvarjalno razreševanje problemov omogoča človeku, da postane sposoben vplivati na različne tokove gibanj, ki potekajo v njegovem okolju.
Evropska zakonodaja zahteva, da morajo vsi državljani Evropske unije imeti zagotovljeno enako kakovostno zdravstveno obravnavo, kar pomeni tudi enako kakovosten nivo zdravstvene nege. Prizadevanja za uskladitev izobraževanja evropske medicinske sestre in babice prehajajo v zaključno fazo in sicer v potrjevanje izobraževalnega programa na Svetu za visoko šolstvo. K oblikovanju evropskega programa je veliko prispevala tudi Zbornica- Zveza, saj-je nenehno izvajala pritiske na Ministrstvo za zdravje, Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport in Ministrstvo za evropske zadeve, da so pristopili k odpravljanju pomanjkljivosti, na katere so opozorili strokovnjaki Evropske unije, ki so nas obiskali. Zbornica-Zveza ima do izobraževanja izvajalcev zdravstvene nege jasna stališča, ki jih je sprejemala od leta 1992 dalje. Bistveno se stališča niso spreminjala, doživljala so le manjše popravke, ki jih je narekovala zakonodaja in okolje.
Povezovanje v Evropsko unijo pomeni tudi prost pretok ljudi, zato so nujni enotni standardi stroke, ki bodo odražali in zagotavljali njeno kakovost.
Čas je sam po sebi sovražnik tistemu, ki se bori za nekaj, kar meni, da mu pripada, ker sedanjost z vsakim dnem vse bolj postaja preteklost. Veliko stvari je nedokončanih, veliko problemov še nerešenih. Ostaja pa obveza realizacije teženj po razvoju, uglednosti, cenjenosti, spoštovanosti, upoštevanosti ter vplivnosti poklica in dejavnosti zdravstvene nege, predvsem za dobrobit pacientov.
Zahvaljujem se članom in članicam regijskega društva za sodelovanje pri graditvi Zbornice- Zveze, pri ohranjanju njene celovitosti, za sodelovanje pri razvoju stroke in utrjevanju ugleda poklica v družbi, pri skrbi za kontinuirano strokovno izpopolnjevanje, za številne društvene dejavnosti, ki ste jih v tem času izvedli, pri skrbi za paciente, ko jim dajete občutek varnosti in ko skušate narediti zdravstveni sistem čimbolj prijazen. Vaše delo je pomemben kamenček v celotnem mozaiku delovanja vseh medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov v Sloveniji.
Članicam in članom Društva medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Novo mesto izrekam ob jubileju iskrene čestitke in želim uspešno nadaljnje delo.
Mag. Bojana Filej, predsednica Zbornice-Zveze
Kar puščamo za seboj in kar slutimo pred seboj, je nepomembno v primerjavi s tistim, kar nosimo v sebi!
Petra Kersnič, generalna sekretarka Zbornice - Zveze
V 40 letnem obdobju delovanja se na krmilu Društva ni zamenjalo veliko predsednic. Gotovo pa je vsaka dala Društvu svoj pečat. Nekatere med njimi so na papir prenesle svoje misli, želje, spomine, ...
Mladim na pot
Borite se: za tak delovni čas, da ne boste na delu niti trenutka več, kot je obvezno, tako da boste imele kaj od življenja, da ne bodo prikrajšani vaši otroci in družine, in za take delovne pripomočke, ki vam ne bodo škodovali in vam načenjali zdravja. Tisti čas, ko pa boste na delovnem mestu in pri bolnikih, pa izpolnite to s srcem in z dušo, ker boste le tako imele uspehe In žele hvaležnost.
Zdenka Kaplan, viš. med. sestra; upokojena
Spomini na neko lepo obdobje
Predsedovati regijskemu Društvu medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov ni tako lahka in preprosta naloga. Priznam, da me je bilo ob imenovanju za predsednico malo strah. Delo te stanovske organizacije sem poznala že od leta 1973, ko sem postala njena članica. Skrb za strokovno izobraževanje in hkrati druženje članov je poglavitna naloga Društva. Ker je bilo pred 30 leti zelo malo strokovne literature, so bila predavanja in seminarji dobrodošel, lahko rečem, edini vir novih spoznanj in strokovnih izkušenj. Vodenje Društva sem prevzela od gospe Dragice Murn in se nadaljnja štiri leta trudila dati članom Društva čim več. Priznam, da je bil to velik izziv a hkrati tudi priložnost, saj sem ob nalogah in delu v Društvu sama strokovno in osebnostno rasla. Spoznavanje novih kolegic, številnih predavateljev in gostov, ki so sodelovali na naših srečanjih, je neprecenljivo bogastvo. Spomnim se, kako sva šli v začetku z Dragico pred vsakim strokovnim srečanjem do gospe Anice Pavišič, magistre farmacije iz Krke, in jo zaprosili za finančno pomoč. Vedno naju je lepo sprejela in poklepatali smo o različnih stvareh. Hvala ji za vso, tudi moralno podporo. Brez njenega razumevanja bi težko leta in leta realizirali načrtovane programe dela. Vedno pa me je najbolj skrbelo, ali bo dvorana polna ali ne. Predvsem zaradi predavateljev, ki so se skrbno pripravili. No, to so bili pač malo drugačni časi.
V času, ko sem bila predsednica Društva, sem bila tudi članica Razširjenega strokovnega kolegija za zdravstveno nego. Tako sem na srečanjih Društva lahko kolegicam posredovala informacije, jih seznanjala z aktivnostmi Zveze društev medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije, kasneje Zbornice zdravstvene nege in na splošno z vsem, kar se je novega dogajalo »v Ljubljani«.
Lahko rečem, da sem imela za delo v Društvu veliko podporo v delovni organizaciji (takrat še v Zdravstvenem centru Dolenjske, nato v Splošni bolnišnici), kot tudi pri kolegicah, s katerimi sem več sodelovala. Bile so številne, ne bom jih imenovala, da ne bi katere pozabila, vendar hvala vsem za iskreno podporo in nesebično pomoč.
Največja nagrada za moj trud je bilo zadovoljstvo na obrazih udeležencev po vsakem srečanju, stisk roke in »hvala«, ko smo se razhajali. A vendar še nekaj več, tako, kot je zapisal Ruskin, angleški kritik in reformator: »Največja nagrada za človekov trud ni tisto, kar bo zanj dobil, temveč tisto, kar bo postal«.
Kmalu za tem, ko sem bila imenovana za glavno medicinsko sestro bolnišnice, sem funkcijo
predala gospe Zvonki David, ki je nadaljevala z delom in tako dodala svoj kamenček v mozaik Društva medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Novo mesto. Tako kot smo vse me pred njo in vse ve za njo. Zadovoljna sem, da je danes naše Društvo močna stanovska organizacija, ki uspešno izpolnjuje svoje poslanstvo in naloge.
Ob jubileju- 40 letnici delovanja Društva medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Novo mesto izrekam iskrene čestitke vsem članicam in članom, kolegicam in kolegom, z željo, da bi se še naprej tako lepo družili, se bogatili z znanjem in izkušnjami in pridobivali voljo, moč in podporo za profesionalno delo.
Slavica Naumov, viš.med.ses., prof,zdr.vzg., Splošna bolnišnica Novo mesto
Kamenček v mozaik
DMSZT sem kot predsednica vodila od leta 1992- T996. To funkcijo sem sprejela po eni strani kot izziv, po drugi strani pa z bojaznijo, ali bom to funkcijo opravljala dovolj profesionalno in strokovno v zadovoljstvo vseh članic DMSZT. Priznam, da je bilo veliko dela z predpripravami, organizacijo in samo izvedbo strokovnih predavanj.
Osnovna rdeča nit mojega dela je bila poleg prijetnega druženja skrb za strokovno rast medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov po programu, ki smo ga člani potrdili na občnem zboru. Poleg strokovnih predavanj smo si v programu zastavili strokovne ekskurzije in druženja z drugimi društvi. Na delovnem mestu v operacijski sobi sem bila deležna podpore sodelavk. Pri njih sem dobila tudi kakšno idejo ali rešitev kakšnega problema. Lepih trenutkov v tem času je bilo kar nekaj. I/ vsakem stanovskem druženju je bilo videti, da smo medicinske sestra in zdravstveni tehniki močno združeni, kar pa ne velja povsem na delovnih mestih. V letu 1994 se nas je 6 članic DMSZT udeležilo, prvič s pomočjo sponzorjev, mednarodnega kongresa ICN v Madridu. Danes je v tem mednarodnem svetu ICN vključeno že 124 držav sveta. Še sedaj imamo člani DMSZT lepe spomine na strokovno ekskurzijo z ogledom porodnišnice v Mariboru in ogledom Hartman Spitala na Dunaju.
Ob 40-letnici delovanja čestitam DMSZT za dosedanje delo in mu želim še veliko kakovostnih predavanj, prijetnih druženj in da bi vsaka medicinska sestra in zdravstveni tehnik prisluhnil stanovski organizaciji- pa še tako »gluhi«.
Če sem k mozaiku uspešnosti DMSZT dodala svoj kamenček, sem dosegla svoj namen.
Zvonka David, viš.med.ses., Splošna bolnišnica Novo mesto
Moč slapa je v sodelovanju kapljic ...
Nekaterih stvari v življenju ne načrtuješ, lepega dne se zgodijo same od sebe. Tako nekako se je pred osmimi leti začelo moje sodelovanje v Društvu medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Novo mesto, ko sem bila izvoljena za predsednico. Stroka zdravstvene nege mi je bila že dolgo velik izziv, delo v Društvu pa je zahtevalo veliko organizacijskih sposobnosti in sodelovanja z različnimi ljudmi, zato odločitev ni bila lahka.
»Saj je samo za dve leti, to boš zmogla,« so kolegice odganjale moje dvome, »pa še z Anico sta prijateljici!« Anica je bila magistra Pavišičeva v Krki, že od nekdaj dobra vila novomeških medicinskih sester. Pa sem zagrizla v delo.
To je bilo pred osmimi leti...
Devetdeseta leta so področje zdravstvene nege zaznamovala z velikimi organizacijskimi in vsebinskimi spremembami slovenskega sestrskega združenja, s skrbjo za izobraževanje, za
profesionalizacijo stroke, za njeno vidnost in samostojnost.
V tem obdobju smo zabeležili 70 let organiziranega sestrinstva v slovenskem prostoru, praznovanja mednarodnega dneva medicinskih sester smo združili s simpoziji, »zgodila« sta se prva dva kongresa zdravstvene nege, na Dolenjskem smo praznovali 35 let delovanja društva, organizirali smo 6. simpozij zdravstvene nege in številna strokovna srečanja, hkrati pa smo aktivnosti Društva širili po vsej regiji, da bi njegovo delovanje čim bolj približali članstvu. Naša prizadevanja so bila sprejeta z naklonjenostjo, kar se je kazalo z vedno večjim obiskom strokovnih seminarjev, učnih delavnic in izletov, pa tudi število članov se je vsako leto povečevalo.
Društvenih obveznosti je bilo vsak dan več in članice Izvršilnega odbora smo svoje proste popoldneve in vikende velikokrat namenile snovanju novih projektov.
Sodelovali smo z Zbornico - Zvezo, z regijskimi Društvi medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov, s strokovnimi sekcijami pri Zbornici - Zvezi in se srečevali po vsej Sloveniji.
To so bila leta izjemnega medsebojnega sodelovanja, podpore in zaupanja, zato nam ni bilo nobeno delo pretežko.
Le kaj bi brez Boni, Valerije, Romane, Marte, Slavice? Besedi "ne morem" za njih ne obstajata!
Kaj bi brez sodelavcev na kirurškem oddelku, ki so pomagali pri delu, sprejemali sporočila, prijazno spregledali moteče telefonske klice in opravičevali moje odsotnosti?
Kaj bi brez podpore nadrejenih, ki so velikodušno podpirali društvene »aktivnosti«, kaj bi brez podpore vodstva bolnišnice, ki je nam je prisluhnilo in pomagalo vedno, ko smo za pomoč zaprosili?
In kaj bi brez naše »matere« Krke, ki nam je finančno, organizacijsko in strokovno pomagala pri vseh projektih? Zaradi Anice in Mojce smo delali več in bolje, kot so nam omogočala lastna finančna sredstva.
Sodelovanje, podpora in zaupanje so najdragocenejša izkušnja mojega društvenega delovanja in moja največja popotnica, so nekaj, kar me z minulim obdobjem najbolj čustveno povezuje in na kar sem najbolj ponosna: da nam je uspelo delati in držati skupaj!
S kolegicami po Sloveniji so ostale številne vezi, ki se ne bodo nikoli pretrgale. In prijateljstva - z Marjano, Milko in Moniko gotovo za vedno.
"Tako kot smo nabirali rože na travnikih, tako spletajmo v šopek lepa doživetja v življenju. Da bi nam zadehtel, ko se življenje dotakne dna, da bi z njegovim občudovanjem ohranili upanje v lepa, nova doživetja."
Besede Zvoneta Modreja so moje voščilo ob obletnici najprej vsem vam, drage naše kolegice in učiteljice, ki ste postavile temelje novomeškemu sestrskemu združenju in s svojim delom uspešno krmarile skozi nemirna leta številnih družbenih sprememb, pa tudi vam, kolegice in kolegi, s katerimi danes oblikujemo podobo Društva za prihodnje dni.
Saj veste: moč slapa je v sodelovanju kapljic...
Zdenka Seničar, dipl.m.s., Splošna bolnišnica Novo mesto