Zgodovina društva

Sprehod po zgodovini

BREZ POZNAVANJA PRETEKLOSTI NE MOREMO SANJATI O PRIHODNOSTI

»S prihodnostjo se soočimo preko svoje preteklosti.« - P. S. Buck

Medicinske sestre v slovenskem prostoru

V Sloveniji govorimo o poklicu medicinske sestre od leta 1919, ko je Narodna vlada v Ljubljani izdala prvi uradni dekret o nastavitvi skrbstvene sestre Angele Boškin.

Angela Boškin se je poklica izučila na Dunaju in je postavila temelje stroki in poklicu medicinske sestre v Sloveniji.

Štiri leta pozneje, leta 1923, je bila pri Zavodu za socialno higieno in zaščito dece v Ljubljani ustanovljena prva šola za medicinske sestre, 27. novembra 1927 pa je 13 medicinskih sester v Ljubljani ustanovilo prvo stanovsko organizacijo, ki se je imenovala Organizacija absolventk šole za sestre v Ljubljani s predsednico Antonijo Schiffrer. Že naslednje leto se je organizacija preimenovala v Organizacijo diplomiranih zaščitnih sester Ljubljane, predsednica pa je postala Angela Boškin.

Z reorganizacijo jugoslovanske sestrske organizacije so se vanjo vključile tudi slovenske medicinske sestre in kot Sekcija dravske banovine v Ljubljani delovale v okviru Društva jugoslovanskih medicinskih sester vse do leta 1941, ko je njihovo delovanje prekinila vojna vihra. Njihov prispevek pri reševanju in skrbi za življenje v vojnem času je neprecenljiv.

Po vojni so se v okviru Referata za zaščitne sestre, ki ga je pri Ministrstvu za ljudsko zdravstvo vodila Neža Jarnovič, medicinske sestre srečevale na številnih delovnih sestankih. Opravljale so pionirsko delo na področju prosvetljevanja, izobraževanja, preventivnih akcij, ustanavljanja epidemioloških služb in skrbele za ustrezno urejanje delovnih pogojev v zdravstvenih organizacijah.

Leta 1952 je bilo ustanovljeno samostojno Društvo medicinskih sester Slovenije z glavnim odborom v Ljubljani in s šestimi pododbori v Mariboru, Celju, Novem mestu, Kopru, Kočevju in na Ptuju.

V letu 1954 je bila ustanovljena Zveza društev medicinskih sester Jugoslavije, kjer je kot prva Slovenka sodelovala Dina Urbančič. Pomembne aktivnosti tistega časa so bile usmerjene v republiške povezave in preko Mednarodnega združenja medicinskih sester ICN v mednarodne povezave. Jugoslovanski zvezi društev medicinskih sester so predsedovale tudi slovenske predstavnice: Mira Pridgar, Majda Šlajmer Japelj in Vera Grbec.

Leta 1963 se je Društvo medicinskih sester reorganiziralo v Zvezo društev medicinskih sester Slovenije najprej z osmimi, nato pa z enajstimi regijskimi društvi. Hkrati so medicinske sestre začele ustanavljati prve strokovne sekcije in na ta način spremljati novosti na strokovnih področjih zdravstvene nege.

V naslednjih letih so delovale predvsem na področju zaposlovanja in pomanjkanja kadrov za zdravstveno nego, na področju izobraževanja, reševale so probleme v združenem delu, ki so bili povezani z delom v zdravstveni negi, s pogoji in organizacijo dela medicinskih sester v zdravstvenih in vzgojno varstvenih zavodih.

Sedemdeseta in osemdeseta leta so bila namenjena razpravam in uveljavljanju zaključkov o organizaciji službe zdravstvene nege, izobraževanju kadra za učitelje na področju zdravstvene nege, načrtovanju specializacij v zdravstveni negi, organizaciji službe zdravstvene nege v lokalni skupnosti, raziskovanju v zdravstveni negi… Pomemben element v zdravstveni negi je postala procesna metoda, njeno uvajanje v vsakdanjo prakso pa je omogočilo celostno in kakovostno obravnavo pacienta.

Sprememba družbenega sistema v začetku devetdesetih let je prinesla spremembe na področju zdravstvenega varstva in leta 1992 novo zdravstveno zakonodajo, ki je temeljila na načelih Svetovne zdravstvene organizacije – Zdravje za vse do leta 2000. Z novim konceptom so bile opredeljene tudi nove vloge in naloge zdravstvene nege, ki jih mora uresničevati kot stroka, ki je integralna sestavina zdravstvenega varstva. Za uspešno uveljavljanje zastavljenih nalog in zaradi boljše in večje zaščite stanovskih interesov je bila v okviru Zveze društev medicinskih sester Slovenije 15. 12. 1992 ustanovljena Zbornica zdravstvene nege Slovenije.

Medicinske sestre na Dolenjskem, v Beli krajini in Posavju

Novomeški pododbor Društva medicinskih sester Slovenije je bil ustanovljen leta 1952 na pobudo Marije Tomšič, ki ga je vodila vse do leta 1959, pozneje pa se je aktivno vključevala v delo drugih organov podružnice Društva medicinskih sester.

Marija Tomšič je diplomirala na Šoli za zaščitne sestre v Ljubljani 13. marca 1929, se najprej zaposlila na ljubljanskem Zavodu za zaščito matere in otroka, nato pa je do druge svetovne vojne delala na Šoli za zaščitne sestre. 1. februarja 1946 je postala glavna medicinska sestra kirurškega oddelka v novomeški bolnišnici, kjer je delala vse do upokojitve.

V porumenelih listinah zaprašenega arhiva iz tega časa najdemo ohranjena nekatera imena članic pododbora: Danica Rožman, Ivana Planinšek, Cveta Štukelj, Marjeta Meršol, Marija Cvar, Milena Bučar, Marija Šiler, Marinka Vuk, Dragica Špiler, Marija Furlan, Pavla Jakše iz Dolenjskih Toplic, Rozalija Prijatelj iz Žužemberka, Staša Rupnik iz Št. Jerneja, Milka Blatnik, Marija Wagner z Vinice, Francka Pavlič iz Starega trga ob Kolpi, Tončka Mihalič, medtem ko je bila Helena Kastelic premeščena v Novo Gorico, 5 medicinskih sester iz črnomaljskega okraja pa ni bilo včlanjenih v pododbor.

Dokumenti navajajo, da so se na sestankih srečevale enkrat mesečno in pripravljale izobraževalne tečaje in predavanja za zaposlene v bolnišnici: o odnosu do bolnikov in njihovih svojcev, o napakah v službi, o zdravi in dietni prehrani, transfuziji krvi in plazme, o mentalni higieni,…V sodelovanju z organizacijama RK, AFŽ in telovadnimi društvi so veliko delovale na terenu s predavanji o zaščiti otrok, o zmanjševanju alkoholizma, o vzgoji ženske in vaške mladine, o higieni, sodelovale so z mladimi v vajenski in gospodinjski šoli, vodile tečaje prve pomoči na gradbiščih,…V bolnišnici so se ukvarjale z zdravstveno vzgojo bolnikov in njihovih svojcev.

Leta 1953 je bila celoletna članarina za posamezno sestro 360 dinarjev.

Dolenjske medicinske sestre so se v naslednjih letih ukvarjale predvsem z organizacijskimi vprašanji, saj jih je bilo za delovanje na obsežnem območju Dolenjske in Bele krajine veliko premalo. Do leta 1950 je končalo šolo za medicinske sestre 5 članic, po letu 1950 23 članic, prekvalifikacijski izpit za medicinske sestre pa je opravilo 5 članic. Obremenjene so bile z deset in več urnim delavnikom, ki jim ni dopuščal veliko časa za ostale aktivnosti. Delo pododbora je nazadovalo, sestanki so bili sklicani le še po potrebi in še takrat je bila udeležba slaba, tudi zaradi slabih prometnih povezav, posebej pozimi.

Leta 1956 je bila v Novem mestu ustanovljena bolničarska šola, ki ni imela primernega prostora niti strokovnega zdravstvenega kadra, vodja šole pa je bil pedagog. Glavna naloga novomeške podružnice je bila pomoč šoli s strokovnim znanjem medicinskih sester pri predmetih: splošna nega bolnika, nega zdravega in bolnega otroka, prehrana dojenčka in prva pomoč. Na organizacijskem in strokovnem področju v bolničarski šoli je bila še posebej aktivna Marija Tomšič.

Program naše podružnice Društva medicinskih sester Slovenije se je nanašal na aktualna družbena vprašanja in vzgojo prebivalstva (z gospodinjskim centrom so sodelovale v prirejanju tečajev za nego in prehrano dojenčkov, v obrtni šoli za vajence so predavale o higieni, na gimnaziji so imele tečaje prve pomoči, na terenu so organizirale predavanja o cepljenju proti polyomielitisu, v materinskem domu pa predavanja o negi in prehrani dojenčka), na strokovno izobraževanje medicinskih sester, na posebna društvena vprašanja (zaposlovanje medicinskih sester na ustrezna delovna delovna mesta, ustrezna delitev dela), organizacijska vprašanja (skrb za evidenco, članarino, naročanje na revije in priročnike).

Na terenu so zaznavale premajhno izobraženost bolničark, zato so se trudile za dvoletno izobraževanje za bolničarke s pogojem, da so dekleta prej dokončala osnovno šolo. Poudarjale so enotno šolanje medicinskih sester z možnostjo izpopolnjevanja znanja na dodatnih podiplomskih tečajih. Zavedale so se, da je medicinska sestra marsikje samo administratorka ali pomočnica zdravniku, strokovnega znanja, za katerega se je izšolala, pa ne more ali ne sme opravljati.

14. maja 1957 se je podružnica vključila v Zvezo ženskih društev LRS.

Do leta 1959 je zaradi pomanjkanja in preobremenjenosti medicinskih sester delo podružnice mirovalo, na občnem zboru 1. marca 1959 pa je bil izvoljen nov upravni odbor s predsednico Dragico Petrič, tajnico Marijo Gornik in blagajničarko Malči Suhorepec. Podružnica je imela 13 članic iz Novega mesta, 5 iz starega novomeškega okraja, 5 iz bivšega črnomaljskega okraja, 9 iz okrajev, priključenih OLO Novo mesto, 1 iz Trebnjega, belokranjske medicinske sestre pa se v delo podružnice niso vključile. Vsa leta je bil velik problem plačevanje članarine.

6. marca1960 je bila za predsednico podružnice izvoljena Jelka Plaper, na občnem zboru 16. aprila leta 1961 Nada Tršar, izvoljene pa so bile še zastopnice drugih občin: za Črnomelj Marija Hočevar, za Senovo Pavla Šuštar, in za Brežice Silva Wait. V začetku leta 1962 je bila predsednica Nika Lapajne, od 15. 11. 1962 dalje pa ponovno Dragica Petrič. Podružnica je tedaj štela 60 članic iz Novega mesta, Brežic in Črnomlja.

Z reorganizacijo Društva medicinskih sester Slovenije so se v začetku leta 1963 začele tudi novomeške medicinske sestre pripravljati na ustanovitev lastnega društva. Na delovnem sestanku 15. januarja 1963 so razpravljale o osnutku pravil Zveze društev medicinskih sester Slovenije., 21. februarja pa je predsednica Petričeva sporočila v Ljubljano teritorialno razdelitev podružnice Novo mesto, v kateri naj bi bile organizirane medicinske sestre iz Novega mesta, Trebnjega, Metlike in Črnomlja. Po spremembi politično teritorialnega območja okrajev se je 21 članic iz Zasavja (po novem okrajna skupščina Celje) odločilo za odcepitev od novomeške in priključitev k celjski podružnici.

Samostojna društva naj bi bila organizirana v vsaki komuni, kjer so obstajale potrebe in pogoji (najmanj 20 članic). Včlanile so se lahko medicinske sestre s končano srednjo šolo, ker pa jih je bilo v Sloveniji malo, so se včlanile lahko tudi sestre, ki so naziv pridobile s posebnim strokovnim izpitom. Vsako novoustanovljeno društvo se je moralo v osmih dneh po ustanovitvi registrirati na Notranji upravi.

Aprila 1963 je imela novomeška podružnica 41 članic in s tem je izpolnjevala pogoje za ustanovitev lastnega društva.

Ustanovna skupščina Zveze društev medicinskih sester Slovenije je bila 20. aprila 1963. Novomeško podružnico so zastopale: Dragica Petrič, Nika Lapajne, Ana Janko in Dragica Vidmar iz Novega mesta, Marica Hudelja iz Črnomlja in Cirila Šavrič iz Zasavja.

Ustanovitev Društva medicinskih sester Novo mesto

Društvo medicinskih sester Novo mesto je bilo ustanovljeno na občnem zboru 26. 6. 1963. Za predsednico je bila izvoljena Rafaela Grilc, za tajnico Jelka Plaper, na ustanovnem dokumentu, ki ga je Društvo poslalo Zvezi društev in Oddelku za notranje zadeve pri Občinski skupščini Novo mesto, pa so s svojimi podpisi potrdile ustanovitev društva Jelka Križanec, Marija Medoš, Slavka Medved, Marija Markelj, Nika Lapajne, Marija Gornik, Ana Štukelj, Jožica Brulc, Vida Vovk in Rafaela Kapš.

3. 12. 1963 se je Društvo vključilo v Zvezo društev medicinskih sester Slovenije.

Vloga za registracijo Društva je bila oddana 22. 10. 1963, pri Okrajni skupščini v Ljubljani pa je bilo društvo pod številko 71 vpisano v register šele 24. 03. 1964.

O delovanju Društva v naslednjih letih obstaja nekaj zapisnikov, iz katerih je razvidno, da so se v letu 1966 članice sestale samo dvakrat, potem pa so aktivnosti popolnoma prenehale. Januarja 1967 je Zveza društev medicinskih sester Slovenije opozorila članice novomeškega društva, da ni s strani vodstva nobenega odziva in ponudila pomoč, da bi delo spet zaživelo.

5. aprila 1967 je bila za predsednico izvoljena Stanka Škof. Medicinske sestre so se ukvarjale predvsem s problematiko patronažne službe, z evidenco članstva, zbiranjem prednaročnikov na strokovno revijo Zdravstveni obzornik, organizirale so tri predavanja: o regulaciji rojstev, sideropenični anemiji in prehrani dojenčka. Upravni odbor se je sestal na treh sestankih in obravnaval slabo udeležbo na strokovnih srečanjih, predvsem so pogrešali medicinske sestre izven Novega mesta.

28. 12. 1967 so bila usklajena pravila društvenega delovanja in društvo je bilo ponovno vpisano v register, naslednje leto pa so se medicinske sestre iz Posavja ponovno pridružile novomeškemu društvu.

Leta 1968 je bila za predsednico izvoljena Jožica Marinčič, v letu 1969 pa je na nekaterih dokumentih kot predsednica Društva podpisana Marija Medoš.

Ker aktivnosti niso in niso stekle, je Jožica Vrščaj leta 1969 naslovila na Zvezo društev pismo, v katerem je vodstvo ponovno opozorila na neaktivnost novomeških medicinskih sester ter zaprosila za pomoč.

Leta 1969 je postala predsednica Društva Zdenka Kaplan in z njo je v naslednjih petnajstih letih v društvenem delovanju zavel nov veter. Upravni odbor se je sestajal na rednih sejah in organiziral občne zbore, na katerih so članice razpravljale o opravljenem delu in načrtovale nove programe dela, ki so temeljili na strokovnem izobraževanju medicinskih sester z organiziranjem različnih predavanj in strokovnih ekskurzij po Sloveniji in na tujem, sodelovanju s srednjo zdravstveno šolo v Novem mestu in zagotavljanju mentorstva mladim medicinskim sestram. Vodstvo društva je moralo za vsak mandat dobivati soglasja družbenopolitičnih organizacij na medobčinskem nivoju, ki so s postopkom velikokrat zavlačevale in ovirale delo društva. V okviru upravnega odbora je moral biti organiziran aktiv ZK, ki je budno spremljal in nadziral delo odbora in o tem poročal ustreznim ustanovam.

Število članic je naraščalo in leta 1977 je bilo novomeško društvo na šestem mestu v Sloveniji z 207 članicami. Zdenka Kaplan je vzpostavila organizacijsko strukturo in metode dela tako, da je društvo delovalo urejeno in uspešno ter pridobila nekatere sponzorje, ki so prispevali sredstva za načrtovane društvene akcije. Tudi za svojo udeležbo na mednarodnem kongresu medicinskih sester v Tokiu je zbrala sponzorska sredstva, delno pa je stroške poti sama financirala. Leta 1977 je za dolgoletno uspešno delovanje med prvimi slovenskimi medicinskimi sestrami in prva z Dolenjske prejela priznanje Zlati znak Zveze društev medicinskih sester Slovenije.

Leta 1984 je krmilo Društva prevzela Dragica Murn, ki se je do takrat kalila na različnih delovnih področjih, za njo pa leta 1988 Slavica Krošelj Naumov, v dolenjskem prostoru najbolj poznana kot učiteljica zdravstvene nege na Zdravstveni šoli in mentorica praktičnega pouka v novomeški bolnišnici. Z njima se je začelo dolgoletno uspešno sodelovanje z novomeško Krko, tovarno zdravil, ki je nas je začela podpirati pri vseh projektih.

Po osamosvojitvi Slovenije in ustanovitvi Zbornice zdravstvene nege Slovenije je bilo tudi delo v društvu na novo zastavljeno, čeprav so najpomembnejše naloge ostale enake.

Od leta 1992 do 1996 je funkcijo predsednice opravljala Zvonka David, nato do leta 1991 Zdenka Seničar, leta 2002 pa je bila za predsednico izvoljena Marta Kavšek.

In danes?

Danes nas je blizu osemsto in trudimo se, da bi vsaka medicinska sestra in vsak zdravstveni tehnik v naši regiji začutil pripadnost stanovski organizaciji in dobil priložnost, da se aktivno vključi v delovanje društva.

Upoštevamo načelo:

»Življenje ne zahteva od nas, da smo najboljši, le da se trudimo po najboljših močeh.« - H.J.Brown

Zdenka Seničar, dipl. med. ses., Splošna bolnišnica Novo mesto

Romana Skrabl, medicinska sestra, Splošna bolnišnica Novo mesto

Viri:

Jubilejni zbornik ob 70 letnici Zveze društev medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije in Zbornice zdravstvene nege Slovenije, Ljubljana, 1997.
Arhiv Društva medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Novo mesto od leta 1952 do 1992.