Izobraževanje 2009

30 let dialize v Novem mestu

November

V predgovoru knjige Dializno zdravljenje (2004) sta prof. dr. Rafael Ponikvar in prof. dr. Jadranka Buturović Ponikvar zapisala: Dializno zdravljenje mora biti na voljo 24 ur dnevno, 7 dni v tednu. Počitka ni. Ne med počitnicami, ne med vikendom, ne za Božič, ne za Novo leto. Počitka ni ne za bolnike in ne za osebje.

Zadnje letošnje strokovno srečanje smo v dolenjskem Društvu posvetili dializi. DMSBZT Novo mesto in dializni oddelek SB Novo mesto sta ob 30 letnici delovanja dializnega oddelka organizirala celodnevni strokovni seminar.

Vodja dializnega oddelka Sonja Cimerman Steklasa, dr. med., spec. interne med. se je v predstavitvi 30 letnega delovanja novomeške dialize spomnila tistega hladnega novembrskega dne, 07.11.1979, ko so reševalci na dializiranje pripeljali prve štiri paciente. Število pacientov, ki so potrebovali nadomestno zdravljenje, je skozi leta skokovito naraščalo. Optimistična pričakovanja ob odprtju novega dializnega centra s 24 priključnimi mesti 09.05.2001 so se glede na priliv pacientov zadnjih dveh let izkazala za nerealna. Že sedaj rešujejo probleme prezasedenosti centra z občasnim dializiranjem pacientov ob nedeljah, je povedala Cimermen Steklasova. O vodenju pacientov s kronično ledvično boleznijo (KLB) je spregovorila Mateja Globokar, dr.med., spec. interne medicine. Število pacientov s KLB se povsod po svetu povečuje in je posledica naraščanja sladkorne bolezni in arterijske hipertenzije. Bolezen dolgo poteka brez simptomov, zato pogosto ostaja neprepoznavna, zlasti če je pri ogroženih pacientih aktivno ne iščemo. Kadar KLB napreduje v kronično ledvično odpoved, pacient potrebuje dializo. Pacient ima tri možnosti za nadomestno zdravljenje ledvične odpovedi: hemodilaizo, peritonealno dializo in »preempty« transplantacijo. Prednosti in zaplete peritonealne dialize je predstavila Polona Golob Kosmina, dr.med., spec. interne medicine. Peritonealna dializa je učinkovita in varna metoda nadomestnega zdravljenja ledvične odpovedi, ki bolniku omogoča večjo neodvisnost. Pacient se dializira doma, ni voženj v dializni center, manjša je izguba časa in lažja je prilagoditev dnevnim aktivnostim. Na preddializni edukaciji, o kateri je spregovorila Marica Parapot, dipl. med. ses. skušajo pacienta in njegove svojce usposobiti za polno življenje z osnovnim obolenjem. Zadnja leta v dializnem centru SB Novo mesto načrtno izvajajo preddializno edukacijo, saj želijo pacientom pravočasno nuditi vse informacije o bolezni in možnostih zdravljenja. V večini primerov se pacienti vabilu na izobraževanje odzovejo, več kot polovica jih pride v spremstvu svojcev. Pacienti za nadomestno zdravljenje s hemodializo potrebujejo žilni pristop. Trajni žilni pristop za hemodializo je nativna ali graft arteriovenska fistula. Kadar pacient nima fistule, se dializira preko venskih katetrov, ki se vstavijo v večje vene. O vlogi kirurga ob pričetku zdravljenja pacienta s KLO je predaval Jože Steklasa, dr. med., spec. kirurg. Pomembno vlogo pri vzdrževanju žilnega pristopa imata tako medicinska sestra kot pacient. Urška Lukše, dipl. med. ses. je v svojem predavanju o vrsti in oskrbi žilnih pristopov za dializno zdravljenje poudarila pomen edukacije pacienta. Informiran pacient bo vedel, da je dializni žilni pristop namenjen izključno za izvajanje hemodialize in ne za jemanje krvi, dajanje infuzij in terapije na oddelkih. Pogoj za uspešno in varno hemodializo je kvalitetna voda. V dializni raztopini je 95% vodovodne vode, ki je s posebnimi postopki prečiščena, preostalih 5% pa predstavljajo dodane kemikalije. Med hemodializo, ki traja od 4 do 5 ur, je dializni pacient izpostavljen 120 do 150 litrom dializne tekočine. Predavanje o pripravi vode in aparatov za hemodializo je pripravil Marko Kobe, elektrotehnik, ki na dializnem oddelku bdi nad vsemi segmenti sistema priprave vode. Doc. dr. Zdenka Zalokar Divjak, dipl. psih., specialist logoterapevt, je spregovorila o delu s kroničnimi bolniki. Na bolezen ne moremo biti nikoli dovolj pripravljeni, zato se moramo začeti učiti, kako se soočiti z novimi težavami in okoliščinami, omejenimi močmi in spremenjeno podobo o sebi. Vsi, ki delamo z ljudmi, moramo imeti priložnost spregovoriti o svojem osebnem odnosu do temeljnih življenjskih radosti in se zavedati tudi svojih reakcij. Treba se je naučiti poslušati in molčati in s pacientom vzpostaviti odnos, ki resnično tolaži. Pri terapevtskih in negovalnih ukrepih pri bolniku mora biti v ospredju kvaliteta življenja in bolnikova volja, je poudarila Zalokar Divjakova. Pomemben vidik zdravljenja ledvičnih pacientov je tudi pravilna prehrana. O prehranskem svetovanju pacientom na dializi sta predavali Bernarda Bobič, dipl. med. ses., in Helena Kosar, dipl. med. ses. Medicinske sestre v dializnem centru opravijo veliko zdravstveno-vzgojnega dela tudi s pacienti, ki bodo izvajali peritonealno dializo v domačem okolju. Predavanji o življenju pacienta s peritonealno dializo in o zdravstveno-vzgojnem delu sta pripravili Sandra Blagojević Štemberger, dipl. med.ses. in Marica Parapot, dipl. med. ses. Kaj vse je potrebno vedeti ob hospitalizaciji dializnega pacienta nam je povedala Anka Klemenčič, MS. Za kardiovaskularnimi vzroki so okužbe eden najpogostejših vzrokov obolevnosti in smrtnosti dializnih pacientov. Prispevek o higienskem nadzoru nad okužbami z MRSA, hepatitisom B, C in HIV sta pripravili Darja Koščak, dipl. med. ses., in Ana Pekez, MS. Zdravstveno-vzgojno delo je pomemben element tudi pri pripravi bolnika, ki se odloči za transplantacijo ledvice. Tanja Vrtar, dipl. med. ses. je povedala, da mora biti zdravstvena vzgoja kontinuiran proces ves čas priprave na čakalno listo za presaditev. Pacient mora imeti realna pričakovanja, biti mora pripravljen tudi na morebitno zavrnitveno reakcijo, ki pomeni ponovno vrnitev na hemodializo. Strokovno srečanje je zaokrožila Sabina Klemenčič, univ.dipl. soc., ki je predstavila socialno delo z dializnimi bolniki v SB Novo mesto.

Ob koncu naj samo še čestitam osebju dializnega oddelka za uspešno 30 letno delovanje. Gotovo so največja pohvala vašemu delu zadovoljni pacienti s katerimi se srečujete. Zadovoljni in obogateni z novim znanjem pa smo s predavanja odšli tudi udeleženci srečanja.

Vodenje konfliktov

Oktober

Najpogostejše asociacije ob besedi konflikt so: različna mnenja, diskusija, prepir, kričanje, prekinjanje komunikacije, pretep, trmasto vztrajanje. Kje prihaja do konflikta? Je potreben? Kakšne so naše reakcije? Se mu izogibamo ali ga sprejemamo? Kako rešujemo konflikte? Na vsa vprašanja o vodenju konfliktov smo skušali odgovoriti skupaj z Željkom Ćurićem, dr. med., ki je bil gost strokovnega srečanja v DMSBZT Novo mesto.

Kadar se med ljudmi različnih mnenj razvije diskusija še ne moremo govoriti o konfliktu, saj je namen debate srečanje različnih mnenj in sposobnost tolerantnosti drugega. O medosebnem konfliktu govorimo takrat, kadar imata dva istočasno dve želji, ki izključujeta druga drugo. Poznamo tudi notranje konflikte, ko prihaja posameznik v konfliktu sam s sabo. Namen reševanja konfliktov ni, da se drugi odpove svojemu mnenju, ampak, da se odpove svoji želji. Konflikti so v življenju nekaj naravnega in jih je možno rešiti. Obstaja več načinov za izid konfliktne situacije, princip »win-win«, oziroma zmagaš-zmagam. Kadar se realizira samo ena želja govorimo o »win-loss« ali »loss-win«. Možna rešitev konflikta je tudi kompromis, ki pa ga lahko sklenemo samo, če sta oba pripravljena popuščati in je mogoče uporabiti obe vpleteni situaciji, zadovoljstvo pa je obojestransko. Kateri izid konflikta je najboljši je odvisno od posameznika, situacije in od želja. Včasih je kompromis slaba rešitev in se je pametno umakniti in pustiti drugemu, da realizira svoj cilj. Namesto impulzivnega reagiranja bi morali začeti razmišljati o različnih oblikah manifestacij konflikta.

Konfliktov se ne da preprečiti, preprečimo lahko samo neustrezno reakcijo. Namen ustrezne manifestacije je realizacija cilja in ohranitev dobrih odnosov. Vsak je odgovoren za svoje reakcije. Glede na to, kako ljudje rešujemo konflikte, ločimo dva tipa. Tip A doživlja svojo željo kot del sebe in se s željo poistoveti, zato se pogosto počuti izigranega, užaljenega in prizadetega, zlasti, če se njegovi želji ne ugodi. Tip B pa je sposoben svoje želje eksteriorizirati, z njim se da dogovarjati, saj se je sposoben svoji želji tudi odpovedati. Odrasla socializirana oseba ima 20% svojih želja tipa A in 80% tipa B. Upoštevati je treba tudi dejstvo, da vsi cilji niso enako pomembni. O nerešljivem konfliktu govorimo, kadar oba sogovornika čutita življenjsko pomemben cilj. Takrat je pogajanje nesmiselno.

Pri reševanju konflikta si moramo odgovoriti na vprašanje kaj je za nas pomembnejše. Ohraniti odnos s sogovornikom ali realizacija cilja? Predavatelj je slikovito opisal pet strategij za reševanje konfliktov:

Umik (želva) Odpovejo se svojim ciljem in odnosu. Umaknejo se v svojo lupino in čakajo, da konflikt mine.
Zglajevanje (medvedek) Temeljnega pomena je odnos, medtem ko je cilj manj pomemben. Želijo si, da bi jih imeli ljudje radi in skušajo konflikt zgladiti.
Prevlada (morski pes) Odločeni so doseči cilj za vsako ceno, odnos jim je manj pomemben.
Soočenje (sova) Visoko vrednotijo tako odnos kot cilje. Konflikte vidijo kot probleme, ki jih je potrebno rešiti, zato iščejo rešitev za uresničitev lastnih ciljev.
Kompromis (lisica) Za skupno dobro žrtvujejo del svojega cilja in določene vidike odnosa.

Vsak se mora sam odločiti, katero strategijo bo izbral v določeni situaciji. Ljudje v življenju za reševanje konflikta, najpogosteje uporabljamo eno do dve strategiji.

In katera je vaša vodilna strategija pri reševanju konfliktov

Etika v zdravstveni negi

September

Zadnjo septembrsko soboto smo v dolenjskem Društvu ob sodelovanju z ljubljanskim DMSBZT posvetili etiki. Veliko odgovornost, ki jo medicinska sestra prevzema pri svojem delu, je nemogoče opredeliti samo z zakoni in predpisi. Spoštovanje etičnih načel, ki izhajajo iz posameznikovih moralnih vrednot, je dolžnost vsake medicinske sestre. O načelih in standardih Kodeksa etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije v praksi zdravstvene nege je spregovorila gospa Marina Velepič, viš.med.ses.. V svojem predavanju se je najprej dotaknila zgodovine nastanka kodeksov etike. Etična načela na področju zdravstva je prvi oblikoval Hipokrat v 4.stol.pr.n.š.. Temeljna vodila Hipokratove prisege so dobronamernost, spoštovanje življenja, čuvanje poklicne skrivnosti. Nujnost posvetovanja z drugimi strokovnjaki omenja molitev Moimonidesa v 12. stoletju. Zdravniška prisega Lusitanusa v 16. stol. opozarja na enakost obravnave ne glede na spol, raso, politično prepričanje. Babice je obvezovala babiška prisega, že leta 1788, prevedena iz nemščine. F. Nightingale je v 19.stol. v času krimske vojne opozorila na vodilo ne škodovati pacientom. ICN, ki je bila ustanovljena leta 1899, je sprejela kodeks etike leta 1953. V Sloveniji smo prvi Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov dobili leta 1994, drugo izdajo pa leta 2006 v nakladi 18.000 izvodov. Predavateljica nam je predstavila načela in standarde Kodeksa etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije, delovanje častnega razsodišča, ki je samostojen, dvostopenjski organ v okviru Zbornice-Zveze. Najpogostejše pritožbe, ki prihajajo na častno razsodišče, so neustrezna komunikacija s pacientom in svojci, kršitev dostojanstva. Častno razsodišče ima možnost izrekanja disciplinskih (opomin, javni opomin, začasni ali trajni odvzem licence, izbris iz registra,..) ali varstvenih (priporočilo primernega ravnanja, povračilo škode, opravičilo, zdravljenje odvisnosti,..) ukrepov. Ob analizi primerov iz prakse se je razvila živahna razprava.

Predavateljica Sandra Naka, prof.zdr.vzg. je predavala o kompetentnosti, odgovornosti in malomarnosti v zdravstveni negi. Medicinska sestra potrebuje za kompetentno ravnanje znanje, sposobnost presoje, obvladati mora določene veščine, imeti energijo in motivacijo ter neprestano spremljati razvoj stroke. Vsaka medicinska sestra se mora zavedati pomembnosti nenehnega izobraževanja. Za lastno oceno kompetentnosti mora biti sposobna samorefleksije in pridobivati povratne informacije. Odgovornost je eden od osnovnih konceptov etike skrbi. Predavateljica je predstavila vrste odgovornosti in se dotaknila tudi pravnih vidikov odgovornosti. Vsak odgovarja za svoje ravnanje. Nihče ne more prenesti odgovornosti na drugega. Obstaja pa v zdravstvu problem skupinske odgovornosti. S predstavitvijo primerov iz prakse je odprla veliko etičnih dilem, s katerimi se vsakodnevno srečujemo pri svojem delu, ko pogosto slepo sledimo zdravnikovemu ustnemu naročilu. Ob tem pa pozabljamo, da v primeru komplikacij nimamo pravne zaščite in da na sodišču šteje samo tisto, kar je zapisano. Medicinske sestre se kljub naraščajočemu številu tožb še vedno premalo zavedamo pravne odgovornosti.

Gospa Vera Štebe , viš.med.ses., prof. ped., pred. je pripravila predavanje o komunikaciji z naslovom: Meje mojega jaza so meje moje komunikacije. Čeprav imamo včasih občutek, da imamo že vsa potrebna znanja na tem področju, nam ravno pri komunikaciji največkrat spodleti. Zato so predavanja na to temo vedno dobrodošla.

Sklop predavanj je zaključila predsednica Zbornice-Zveze gospa Darinka Klemenc, dipl. med.ses., ki je spregovorila o etičnem vidiku nasilja v zdravstveni negi. V DMSZT Ljubljana so že leta 1999 raziskovali pojav nasilja nad medicinskimi sestrami in o njem na strokovnem srečanju društva, decembra istega leta tudi glasno spregovorili. V sodelovanju s hrvaškim združenjem medicinskih sester v DMSBZT Ljubljana pripravljajo ponovitev raziskave. Dejavniki tveganja za pojavnost nasilja v zdravstvu so številni. Medicinske sestre pa niso vedno samo žrtve nasilja, ampak ga pogosto tudi same povzročajo.

Management stresa na delovnem mestu

April

V medicini je izraz stres uvedel Hans Selye leta 1949. Zanj je stres program telesnega prilagajanja novim okoliščinam, odgovor na dražljaje, ki motijo osebno ravnotežje. Kaže na psihosomatski mehanizem, s katerim človek reagira na napore, utrujenost, razočaranje, jezo. Različni dražljaji v telesu povzročajo skoraj enako biološko reakcijo. Če je dražljaj premočan ali traja predolgo, oslabi organsko obrambo. (www.lek.si)

V začetku aprila je v dolenjskem Društvu o stresu in obvladovanju stresa na delovnem mestu predaval Željko Ćurić, dr. med., ki je znan gost naših strokovnih srečanj.

Najprej nam je predavatelj spregovoril o čustvih. Kaj počnejo čustva, kakšen je njihov namen in kako se pogled na čustva in čustvovanje skozi zgodovino spreminja. Stari Grki, Egipčani, Rimljani so izražali globoko spoštovanje do čustvovanja, imeli so celo bogove, ki so jih poimenovali po nekaterih čustvih (Fobus je bil bog strahu). In kakšno vzgojo je imela naša generacija (X generacija)? Vzgajali so nas, da je treba čustva potlačiti, zatreti, jih zakriti, ker to človeka samo moti, mu blokira razum, da ne more zdravo misliti. Cenjen pa je bil razum, učenje in znanje, ki ti daje moč. Dečki so bili vzgojeni v tradicionalno moškem principu (Fant ne joka. Fant je neustrašen.). Čustvom so zopet pripisali pomen v osemdesetih (Y generacija). Že stari Grki so ugotovili, da čustva spravijo človeka v gibanje. Po Aristotelu čustvo človeka mentalno, fiziološko in psihično pripravlja na fizične aktivnosti. Osnovna funkcija čustev in čustvene reakcije je pripraviti človeka na adaptacijo. Posameznik lahko različne situacije doživi na različne načine in jim pripiše pomen. Človek ob tem začuti določeno čustvo, ki ga pripravlja na akcijo z namenom, da se hitro in učinkovito prilagodi novi situaciji. Oseba, ki realno dekodira določeno situacijo, začuti ustrezno čustvo in izbere ustrezno vedenje, ki vodi v adaptacijo. Če se človek prilagodi sebe situaciji govorimo o autoadaptaciji, če pa prilagodi situacijo sebi je to aloadaptacija. Čustva po vsebini delimo na prijetna (sreča, zadovoljstvo, ljubezen, spoštovanje, zaupanje, upanje, želja...) in neprijetna (žalost, strah, jeza, ljubosumje...).

Intenziteta in doživljanje čustev je odvisna od sistema vrednot. Piramida sistema vrednot raste od malo, srednje, visoko pomembnih vrednot do vrhovnih vrednot, ki predstavljajo smisel življenja. Piramide vrednot so pri posameznikih zelo različne in se v življenju spreminjajo. Najbolj smiselna vrhovna vrednota je življenje. To pomeni, da je razvita ljubezen do samega sebe. Velika napaka je skušati razumeti drugega skozi lastno piramido vrednot. Sistem vrednot drugih je najbolje spoštovati ali vsaj upoštevati.

Ljudje različno doživljamo enako življenjsko situacijo. Ko se začnemo ukvarjati s stresom vstopimo v svet neprijetnih čustev. Neprijetna čustva so znak, da človek doživlja omajano ravnovesje sam s sabo, z drugimi ljudmi ali s svetom, v katerem živi. Za ponovno vzpostavitev ravnovesja in pomirjenosti je nujna adaptacija. Obstajata dve vrsti stresa: evstres in distres. O evstresu ali »dobrem stresu« govorimo, kadar posameznik neko življenjsko situacijo doživlja kot pomembno. Ker ogroža njegovo ravnovesje začuti neprijetno čustvo, odloči se za akcijo, ki vodi v adaptacijo in ponovno ravnovesje. Posledica evstresa je utrujenost, lahko tudi izčrpanost, ki se je znebimo s počitkom. Običajen je tudi občutek zadovoljstva in lastne uspešnosti. Pri distresu ali »slabem stresu« posameznik lahko enako življenjsko situacijo doživlja neustrezno, nerealno, začuti neprijetno čustvo in izbere akcijo oziroma obliko vedenja, ki ne vodi v adaptacijo. Če se distres kronično ponavlja in dolgo traja ima škodljive posledice. Človek najprej doživlja napetost, stisko, izgubljenost. Posledice distresa lahko razdelimo v tri skupine: telesne (visok krvni pritisk, glavoboli, prebavne motnje, motnje spanja...), psihološke (napetost, depresivnost, obup, črnogledost...) in socialne (umik v samoto, odvisnost, destruktivno vedenje...).

Kako se izogniti distresu in njegovim posledicam? Kako obvladovati stres na delovnem mestu? Človek se mora zavedati svojega sistema vrednot, ga spoštovati in negovati. Samostojna in avtonomna oseba si sama zastavlja cilje, ki jo motivirajo in pripravljajo na akcijo. Rešljive probleme rešuje na učinkovit način, pri nerešljivih problemih sprejme njihovo nerešljivost, zna tudi uživati v užitkih. Človek z razvito čustveno inteligenco izbere čas in način kdaj in kako bo določeno čustvo izrazil, saj ve, kaj lahko doseže in česa ne, sposoben je adaptacije, ker zna upravljati s čustvi. Za razliko od osebe, s katero upravljajo čustva in je pri tem nemočna. Nagnjenost k impulzom (nepremišljena reakcija) ne sodi v profesionalno komunikacijo (Avtomatsko sem ga nadrla.). Čustvo nikoli ni enako specifični obliki obnašanja. Zdravstveni delavci se moramo pri svojem delu zavedati pomena lastnih čustev in upoštevati čustvovanje naših pacientov, ki jih ne smemo ocenjevati na osnovi lastnega sistema vrednot. Profesionalno obnašanje je veščina, kjer se zavedamo, da čustvo čutimo, obnašanje pa izberemo. Za uspešno upravljanje z odnosi je pomembna metapatija, ko razumemo čustva, ki jih pacient doživlja v določeni situaciji, hkrati pa čustev ne podoživljamo. Empatija za profesionalni odnos ni priporočljiva, saj prihaja pri empatiji do sočustvovanja, ko oseba, ki sočustvuje ne samo, da razume čustva drugih, ampak tudi sama doživlja enaka čustva.

Predavatelj nam je ob koncu slikovite predstavitve zaželel čim manj distresa in za odtenek evstresa. Kako se vsaj občasno odtrgati vsakodnevnim obveznostim in si privoščiti razvajanje, pa so nam pokazali v Termah Dolenjske Toplice. Popeljali so nas na ogled novega hotela in nam postregli mavrični napitek. V Dolenjskih Toplicah je namreč decembra 2008 odprl vrata novi hotel Balnea superior z edinstvenimi programi v Wellness centru Balnea.

Hospic v dolenjskem društvu

Marec

"Radi bi doumeli skrivnost smrti. Toda kako jo boste našli, če je ne iščete v srcu življenja?"(K. Gibran)

V slovenski družbi je odnos do umiranja in smrti še vedno zavit v številne predsodke, strahove in skrivnosti. Medicinske sestre se pri svojem delu vsakodnevno srečujemo z zdravstveno nego neozdravljivo bolnih, umirajočih in z žalujočimi svojci. Kako reagirati v takšnih trenutkih? Kaj reči neozdravljivo bolnemu? Znamo biti v oporo tem bolnikom in njihovim svojcem v težkem procesu sprejemanja smrti? Kako pristopiti k žalujočim svojcem, ki so pravkar izgubili njim drago osebo? Kakšen je naš odnos do umiranja in smrti? Vprašanj, ki se odpirajo, je nešteto. Kljub zavedanju, da se vsako življenje enkrat konča, je strahov in stisk ob umiranju, tudi med zdravstvenimi delavci veliko.

Slovensko društvo hospic, ki si prizadeva za detabuizacijo smrti in za naraven odnos do umiranja in žalovanja v slovenski družbi, je v dolenjskem Društvu sredi marca predstavila Majda Brumec, dipl. m.s.. Slovensko društvo hospic je nevladna, neprofitna humanitarna organizacija, ustanovljena junija 1995, in deluje na več območjih Slovenije. Društvo spremlja neozdravljivo bolne in njihove svojce. Izdaja literaturo s tega področja, prireja predavanja, seminarje in delavnice tako za strokovne delavce kot tudi za laične osebe. Organizira usposabljanje prostovoljcev za pomoč pri oskrbi bolnikov in nudi oporo žalujočim. Gospa Brumec je predstavila načela programa, ki so:

Spoštovanje življenja in sprejemanje umiranja kot naravnega dogajanja.
Celostna oskrba bolnika, katere cilj ni podaljševanje ali skrajševanje življenja, ampak zagotavljanje čim boljše blažilne terapije (lajšanje bolečin in drugih težav pri bolniku), ki pripomore k izboljšanju bolnikove kakovosti življenja.
Psihična in duhovna opora bolnikom in svojcem v težavnem procesu sprejemanja bližnje smrti.
Zagovorništvo bolniku v spoštovanju njegovih želja, samoodločanju in dostojanstvu.
Timski pristop do neozdravljivega bolnika in svojcev, v katerem sodelujejo vsi, ki skrbijo zanje.
Posebna pozornost bolnikovim svojcem in bližnjim med boleznijo in po smrti v času žalovanja.
Vključitev prostovoljcev v celostno obravnavno, kar prinaša novo kakovost v skrb za umirajoče.
Oblikovanje družbenih razmer v želji, da bi čimveč ljudi umiralo tam, kjer si želijo. Program se izvaja povsod, kjer se bolnik nahaja; doma, v bolnišnici, domu starejših občanov in drugod (www.drustvo-hospic.si).

V okviru slovenskega društva hospic deluje območna enota Novo mesto. Predstavila jo je Marija Medle, dipl.m.s., ki je spregovorila o nastajanju območne enote in o svojem usposabljanju za prostovoljno delo v hospicu. Sledilo je ponovno predavanje Majde Brumec, tokrat o timskem pristopu v paliativni oskrbi hospica, s predstavitvijo študije primera. Nada Wolf, višja med.ses. iz slovenskega društva hospic, je naslovila svojo predstavitev Žalovanje je pot. Spregovorila je o poti žalovanja, ki čaka žalujoče svojce. Čeprav žalovanje lahko razdelimo na tri stopnje (obdobje šoka, obdobje upora in obdobje sprejetja), ima vsak svojo pot žalovanja. Žalujoči ljudje potrebujejo vzpodbudo in pogum, da se soočijo z bolečino in se je ne bojijo. Predavateljica nas je vzpodbudila k razmišljanju s predstavitvijo različnih reakcij ljudi, ko se srečajo z žalujočim. Razmišljali smo tudi, kako bi se v podobni situaciji počutili kot žalujoči.

Pogosto se zgodi, da smo zdravstveni delavci nemočni in bi se svojcem v trenutku smrti bližnje osebe najraje izmaknili. V takih trenutkih bodimo sočutni in razmišljamo samo kot ljudje. Ravnajmo po svojem notranjem občutku.

Estetska kirurgija in kožni rak

Februar

Koža je človekov največji organ saj predstavlja 15 % njegove telesne teže. Koža, s katero se človek rodi z njim raste, ohranja telesno temperaturo, prenaša čutne informacije iz okolja in ščiti organizem pred infekti. Z leti se postara, postane zgubana in neenakomerno obarvana. Med pomembnimi dejavniki, ki pospešujejo staranje kože, sodi pretirano sončenje. UV sevanje pa je tudi dejavnik tveganja za nastanek kožnega raka.

Estetski kirurgiji in kožnemu raku smo v DMSBZT Novo mesto namenili februarsko strokovno srečanje.

Lepota nikoli ni bila nekaj absolutnega in nespremenljivega. Lepota je abstrakten pojem, ki se spreminja s časom, kulturo in raso. Močno je povezana z vsemi vidiki človekovega življenja. Vsak človek lepoto pojmuje po svoje. Že od nekdaj si ljudje prizadevajo za lep videz, saj ta pripomore tudi k boljši kakovosti življenja.

Danes si do lepšega videza lahko pomagamo z vrsto estetskih in rekonstruktivnih posegov. O kirurških metodah pomlajevanja je predavala Tea Jedlovčnik Štrumbelj, dr.med., spec. plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije. Estetski kirurg skupaj s pacientom, ki se odloči za estetski poseg, po prvem pregledu pripravi terapevtski plan, pacientu poda natančne informacije o posegu in možnih komplikacijah. V zdravstveno dokumentacijo sodi tudi fotografiranje pred in po posegu. Pacient mora podpisati tudi vsa potrebna soglasja. Estetska kirurgija je hitro razvijajoča veda in spekter estetskih operacij je zelo pester. V predavanju smo poslušali o estetskih posegih na obrazu (blefaroplastika, brow lifting, facelifting, aloplastična augmentacija, otoplastika, rinoplastika), o estetski kirurgiji dojk, abderoplastiki, skulpturiranju telesa (liposukcija, zunanji ali notranji lifting stegen, brahioplastika) in zdravljenju plešavosti ter presajanju las. Predavateljica je pripravila veliko slikovnega gradiva o poteku operacij in fotografij pacientov pred in po posegu. Seznanila nas je tudi kako boleči so posegi in kako dolgo je okrevanje. Prvo vprašanje, ki je sledilo slikoviti predstavitvi, je bilo namenjeno ceniku estetskih posegov. Cene estetskih posegov v Sloveniji so primerljive in so dostopne na spletnih straneh.

O kožnem raku je spregovoril Igor Višnjar, dr.med., specializant kirurgije. Incidenca kožnega raka v Sloveniji in v svetu narašča. Rak kože je drugi najpogostejši rak. Vzroki za nastanek kožnega raka so različni, najpogosteje dedni dejavniki v kombinaciji z dejavniki tveganja iz okolja, predvsem UV sevanje, ki povzročijo kancerogeno genetsko spremembo na koži. Najpogostejši je bazalnocelični karcinom. Strmo pa narašča tudi incidenca malignega melanoma, najpogostejše mesto nastanka je pri moškem na trupu, pri ženskah pa na nogah. Zdravljenje primarnega melanoma je kirurško - ekscizija (izrez) celotne lezije z varnostnim robom, ki je odvisen od debeline malignega melanoma.

Preoperativno in pooperativno zdravstveno nego pacienta s kožnim rakom je predstavila Mateja Gregorič Košak, dipl.m.s.

Jožica Rešetič, dipl.m.s., univ.dipl.org., spec. je spregovorila o vlogi medicinske sestre pri preprečevanju raka kože s poudarkom na zdr. vzgoji.

Sledilo je še reklamno predavanje gospe Vide Potočnik, ki je predstavila pripomočke za nego kože po brazgotinah.

Zdravstveno varstvo žensk

Januar

Januarsko strokovno srečanje smo v dolenjskem Društvu namenili zdravstvenemu varstvu žensk.

O reproduktivnem zdravju žensk in kontracepciji je spregovorila Marijana Klarič Kamin, dr. med., spec. ginekologije in porodništva iz Zdravstvenega doma Novo mesto. V uvodnem delu predavanja je predstavila zgodovino in začetke kontracepcije. S svetopisemskim Onanom povezujejo začetek koitusa interuptusa, Casanova je prvi uporabil kondom, prva hormonska kontracepcijska tabletka se je pojavila leta 1959, v Sloveniji pa smo jo dobili pet let pozneje, leta 1964. OZN je leta 1968 razglasila odločanje o velikosti družine za temeljno človekovo pravico. Ta temeljna človekova pravica je zapisana tudi v ustavi Republike Slovenije. Osrednji del predstavitve je Klarič Kaminova namenila sodobnim oblikam uravnavanja rojstev in predstavila tako koristi kot tveganja kontracepcijskih tabletk. Oralna hormonska kontracepcija je v zahodni Evropi najbolj razširjana oblika kontracepcije. Spada med najbolj raziskana zdravila, ki so v klinični uporabi že petdeset let. Valentina Vajovič, dipl.m.s. je predstavila vlogo in naloge medicinske sestre pri kontracepcijskem svetovanju, saj se ženska, ki pride v dispanzer za ženske najprej sreča z medicinsko sestro.

V razpravi po obeh predstavitvah smo izpostavili več tem. Spregovorili smo o raku dojk, saj število obolelih žensk v Sloveniji narašča. Vprašali smo o mnenju stroke glede uvedbe cepiva proti raku materničnega vratu za deklice. Preplah zaradi kontracepcijskih tabletk, ki je lani septembra, ob nenadni smrti študentke, zajel Hrvaško pa je Klarič Kaminova komentirala že v svojem predavanju.

Pomembna prelomnica v življenju ženske je menopavza in mena. O težavah s katerimi se srečujejo ženske v meni je spregovorila Kristina Novak, dipl.m.s. Predstavila je raziskavo o motnjah spanja pri ženskah v menopavzi, ki je bila izvedena v dispanzerju za ženske v Zdravstvenem domu Trebnje. Izpostavila je vlogo medicinske sestre in pomen zdravstvene vzgoje pri ženskah z menopavzalnimi težavami.

Ženske se s svojimi težavami, ki jih pestijo v meni lahko obrnejo tudi na menopavzalni center, ki je bil leta 2000 ustanovljen na Ginekološki kliniki v Ljubljani.

Za konec je svojo življenjsko izkušnjo z boleznijo, ki jo je vzpodbudila, da je ustanovila društvo Mena v Mariboru, z nami delila gospa Lorena Marija Meglič.

1. dnevi Marije Tomšič

Primeri dobre prakse v zdravstveni negi

Januar

Medicinske sestre in zdravstveni tehniki iz vseh zdravstvenih in socialnih zavodov in iz obeh zdravstvenih šol v dolenjski regiji smo združili moči in sredi januarja v Novem mestu organizirali strokovno srečanje posvečeno prvi medicinski sestri Mariji Tomšič – pionirki zdravstvene nege na Dolenjskem.

Kljub temu, da o delovanju medicinskih sester na Dolenjskem, v Beli krajini in Posavju obstaja zelo malo pisnih virov je Zdenka Seničar uspela zbrati in zapisati dragocene podatke o začetkih zdravstvene nege v naših krajih. Skozi desetletja razvoja zdravstva v naši regiji zdravstvene nege ne omenja literatura in ne omenjajo arhivi, čeprav bi bila skrb za bolne brez požrtvovalnega dela negovalnega osebja nemogoča. Ustno izročilo med nami še vedno ohranja imena mnogih medicinskih sester, ki so nesebično razdajale svoje znanje, sposobnosti, spretnosti in izkušnje bolnikom, hkrati pa so tega humanega poklica izučile nekaj generacij deklet in žena, tudi nekaj moških je že bilo med njimi. Njihovo delo ne sme v pozabo in čeprav so naši viri zgolj ustna pričevanja in osebni arhivi medicinskih sester, ga bomo v prihodnjih letih podrobneje raziskali in zapisali za naslednje rodove.

Marija Tomšič je bila po doslej znanih ustnih in pisnih virih prva medicinska sestra na Dolenjskem. Svoje življenje je posvetila zdravstveni negi bolnikov in vzgoji negovalnega kadra, najprej na Zavodu za zdravstveno zaščito mater in otrok v Ljubljani, pozneje na ljubljanski Šoli za zaščitne sestre, kot glavna medicinska sestra kirurškega oddelka novomeške bolnišnice pa je leta 1946 postavljala temelje stroki zdravstvene nege v novomeški bolnišnici. Pod njenim vodstvom se je več generacij mladih deklet izobraževalo za zdravstveno nego bolnika. Bolničarski tečaji, ki jih je organizirala Marija Tomšič, so v prvih povojnih letih zagotavljali kader predvsem potrebam bolnišnice in predstavljajo zametke kasnejšega izobraževanja v zdravstveni negi najprej v bolničarski, pozneje pa v srednji zdravstveni šoli. Ob tem je bila Marija Tomšič zelo aktivna tudi na področju društvenega življenja medicinskih sester, pobudnica ustanovitve novomeškega pododbora Društva medicinskih sester Slovenije in sedem let njegova predsednica (Seničar, 2009).

Rdeča nit strokovnih prispevkov, na dvodnevnem strokovnem srečanju, so bili primeri dobre prakse v zdravstveni negi. Obravnavali smo številna, zelo različna področja delovanja zdravstvene nege. Dotaknili smo se tudi pacientovih pravic in varovanja pacientovih osebnih podatkov. Informacijska pooblaščenka, Nataša Pirc Musar nas je opozorila na novi zakon o pacientovih pravicah, ki je začel veljati sredi lanskega leta in vsebuje kar nekaj določb, ki zadevajo varstvo osebnih podatkov v zdravstvenih institucijah. Zakon veliko odgovornost nalaga upravljavcem zbirk osebnih podatkov, ki morajo natančno vedeti, kateri podatek lahko povedo, kdaj in komu. Informacijski pooblaščenec bo bdel tudi nad vpogledi v elektronske podatke. Informatizacija je prinesla številne prednosti, pa tudi pasti, ki se jih zdravstveni delavci še premalo zavedamo. Pogosto se dogaja, da zjutraj vključimo računalnik, se prijavimo s svojim geslom, odjavimo pa se šele ob zaključku delovnega dne. Zaradi narave našega dela nismo ves čas ob računalniku in med tem časom lahko pride do nepooblaščenih vpogledov v zdravstveno dokumentacijo.

Zbornik predavanj je v celoti dostopen v pdf obliki na spletni strani DMSBZT Novo mesto pod rubriko založništvo (http://www.dmszt-nm.si).

Veseli smo, da nam je uspelo dokazati, da znamo združiti moči in prispevati svoj delež k profesionalizaciji zdravstvene nege. Za uspešno organizacijo strokovnega srečanja se moramo zahvaliti tudi vsem sponzorjem in donatorjem, ki so nam pomagali pri izvedbi srečanja.

Potrudili se bomo, da bodo postali »Dnevi Marije Tomšič« tradicionalna oblika izmenjave znanja in napredka v stroki zdravstvene nege v sodelovanju s širšo strokovno javnostjo.